Družina: prave sove (Strigidae)
Red: sove (Strigiformes)
Razred: ptiči (Aves)
Velikost: 35-40 cm; razpon kril 86-98 cm
Razširjenost: dokaj pogosta vrsta
Življenjski prostor: gozdovi, parki, mejice, tudi drevesa v bližini hiš
Ogroženost vrste: vrsta je ogrožena
Varstveni status vrste: ogrožena vrsta
Splošno: pri nas je poleg lesne sove (Strix aluco) najpogostejša vrsta sove. Predvsem v zimskem času se na enem drevesu lahko zbere tudi do 30 osebkov, ki skupaj prezimuje (najpogosteje v iglavcih). Pod takimi drevesi velikokrat naletimo na izbljuvke, ki poleg dlak glodavcev vsebujejo tudi njihove kosti in hitinski oklep žuželk. Mala uharica namreč pleni manjše vretenčarje in večje žuželke, ki jih lovi na odprtih območjih, kot so njive in travniki. Je delna selivka, navadno se severnejše populacije pomaknejo južneje.
Odrasli osebki: samec in samica sta si podobna. Perje je rjavo z različnimi sivkastimi odtenki ter lisastimi vzorci. Na glavi ima par črnih ter belo obrobljenih čopkov, ki postaneta dobro vidna, če je ptič nekoliko razburjen. Obrazna maska je dokaj izrazita, okrasto rjava, oči so oranžno rumene. Prsi so rumeno rjave z vzdolžnimi progami, ki segajo čez trebuh vse do repa. Krila so v letu precej široka, po spodnji strani svetlejša, po zgornji strani rumeno do sivo rjava, s progami in lisami
Gnezdenje in zarod: gnezdi v zapuščenih gnezdih večjih ptic ali v nišah opuščenih hiš. Samec pri teritorialnem in svatovskem letu pogosto tleska s krili. Letno ima po en zarod, samica lahko začne valiti že v februarju, navadno pa marca, ko znese 4-6 (8) motno bleščečih, belih jajc. Samica vali dober mesec, pri čemer ji hrano prinaša samec. Gnezdomni mladiči so sprva pokriti z belkastim puhom, njihova obrazna maska je črnikasta, na glavi pa že imajo nakazane čopke. Gnezdo zapustijo nekje po 25. dneh.
Oglašanje: odrasli osebki se oglašajo hukajoče "hu-hu", speljani mladiči piskajoče sikajo.
Podobne vrste: lesna sova (Strix aluco) - močvirska uharica (Asio flammeus).
