Družina: psi (Canidae)
Red: zveri (Carnivora)
Razred: sesalci (Mammalia)
Velikost: 60-90 cm (telo); 35-50 cm (rep)
Razširjenost: zelo pogosto
Življenjski prostor: različni gozdovi, mejice, manjši gozdni otoki, kulturna krajina
Ogroženost vrste: vrsta ni ogrožena
Varstveni status vrste: noben
Odrasli osebki: vrsta je zelo podobna vitkemu psu. Večji del telesa je rdečerjav, po trebuhu, spodnjem delu gobčka, vratu in po grlu je belkasta. Glava je sorazmerno majhna, z dolgim, koničastim gobčkom in prišiljenimi ušesi, ki imajo črne konice. Noge so dolge, vitke, v spodnji polovici črno obarvane. Rep je košat, z belo konico.
Obnašanje: čeprav gre za zelo pogosto žival, ki se približa tudi človeškim bivališčem, živi dokaj skrito življenje. Aktivna je podnevi, večinoma pa ponoči. Oglašnje je dokaj kompleksno in raznoliko, vključuje lajež, bevskanje in melodično zavijanje, ki spominja na hukanje lesne sove (Strix aluco). Je dokaj družabna in večinoma živi znotraj majhne družinske skupnosti, ki jo vodita samec in samica, ki se tudi parita, ostali člani (najpogosteje 2-8) so večinoma njuni mladiči iz prejšnjih zarodov, ki pomagajo pri vzreji sezonskih mladičev in lovu. Družinski člani in samotarski osebki uporabljajo zemeljske brloge, ki jih sami izkopljejo, imajo po več izhodov in so močno markirani z urinom. Lisico še dandanes preganjajo zaradi različnih stereotipov, največkrat kot prenašalca stekline, plenilca kokoši in kot trofejno žival pri lovu. Ker je zelo prilagodljiva in relativno vzdržljiva, je njena populacija v regiji dokaj visoka in stabilna.
Podobne vrste: evrazijski ali zlati šakal (Canis aureus) - polarna lisica (Alopex lagopus).
