Družina: parmelijevke (Parmeliaceae)

Red: Lecanorales

Razred: Lecanoromycetes - Ascomycota

Velikost: 5-10 cm

Razširjenost: zelo pogosto

Življenjski prostor: po različnih drevesih, predvsem v gozdovih, logih, sadovnjakih in v parkih

Ogroženost vrste: vrsta ni ogrožena

Varstveni status vrste: noben

Prepoznavanje

Opis: steljka se rozetasto razrašča v velikih, krpatih zaplatah, ki so razcepljene, ploske, s prisekanim vrhom, 2 do 4 mm široke in brez cilij (nitastih izrastkov). Zgornja površina steljke je belo-, modro- ali zelenosiva, občasno belo poprhnjena, ravna do nekoliko jamičasta, z razločnimi ovalnimi do podolgastimi pseudocifelami (belkaste tvorbe na površini), ki se deloma povezujejo v mrežo. Pri starejših lišajih steljka pogosto razpoka, iz njih nad pseudocifelami izraščajo podaljšani soraliji. Sorediji so zrnati in se zlahka odluščijo. Steljka je po spodnji strani spodaj črna, proti robovom rjava. Rizine so enostavne ali razrasle, srednje so gosteje razrasle, črne in enakomerno izraščajo do roba steljke. Apoteciji se le redko pojavijo na površini krp, so 2 do 4 mm široki, imajo rdeče rjav do temno rjav disk in s sorediji posut rob.

Zelo podobna ji je skalna parmelija (P. saxatilis), ki pa ima izidije in večinoma raste na kamnih in skalah.

Reakcije z reagenti: površina steljke je C-, K+ sprva rumena, nato rdeča KC-, P+ rumena. Sredica in soraliji so C-, K+ oranžni, KC+ oranžni, Pd+ oranžni.

Posebnosti: precej pogosta vrsta lišaja, ki se večinoma pojavlja na deblih in vejah dreves, redkeje na čvrstih silikatnih kamninah. Je nekoliko bolj občutljiv na onesnaženje s SO₂ od skalne parmelije.

Podobne vrste: skalna parmelija (Parmelia saxatilis) - zasukana parmelija (Parmelia submontana) - cevkasti napihnjenec (Hypogymnia tubulosa).