Zlati rjavček (Melanelixia subaurifera)

  • Domov
  • Zlati rjavček

Družina: parmelijevke (Parmeliaceae)

Red: Lecanorales

Razred: Lecanoromycetes - Ascomycota

Velikost: 2-8 cm

Razširjenost: dokaj pogosto

Življenjski prostor: veje listavcev v logih, sadovnjakih, mejicah, nasadih, redkeje gozdovi

Ogroženost vrste: vrsta ni ogrožena

Varstveni status vrste: noben



Prepoznavanje

Opis: steljka je listasta in se plosko razrašča po podlagi, rozetasto razrasla v zaokrožene krpe, olivnorjava do rjavozelena do rdečkasta, večinoma nesvetleča, bolj ali manj jamičasta ali grebenasta, brez pseudocifel. Steljka je po spodnji površini gladka, temno rjava do črna, z enakomerno obarvanimi, enostavnimi rizinami. Krpe steljke so 3 do 5 mm široke, ploske ali pri koncu rahlo privzdignjene, robovi so zaobljeno ali nepravilno izrobljeni, brez cilij na robovih, raztreseno posejane z izidiji. Ti so okrogli, valjasti ali nepravilni, gosteje razporejeni v srednjem delu steljke in prehajajo v soredije, mehki (če jih odstranimo, ostane na površini pseudocifelam podobna rumena lisa). Apotecije tvori zelo redko, so diskasti, 1 do 2 mm široki, ob robu diska posejani s sorediji.

 

Reakcije z reagenti: površina steljke je K-, C-, sredica C+ rdeča, K-, KC+ rdeča, Pd-.

 

Posebnosti: splošno razširjena vrsta, ki najpogosteje porašča gladke in vodoravno štrleče veje listavcev, ki imajo nevtralno do rahlo kislo reakcijo skorje. Redkejši je na deblih in na skalah. Vrsta je srednje odporna na onesnaženje.

 

Podobne vrste: sajasti rjavček (Melanelixia fuliginosa) - gladki rjavček (Melanelixia glabra) - gladkasti rjavček (Melanelixia glabratula).




    Fotografije



    Zemljevid razširjenosti