Družina: muharji (Muscicapidae) / drozgi (Turdidae)

Red: pevci (Passeriformes)

Razred: ptiči (Aves)

Velikost: 11-13 cm

Razširjenost: raztreseno

Življenjski prostor: kmetijska krajina z njivami, mejicami, travniki, tudi močvirja, barja in ledine

Ogroženost vrste: vrsta je ogrožena

Varstveni status vrste: potencialno ogrožena vrsta

Prepoznavanje

Splošno: značilen ptič kulturne kajine, ki zaradi intenzivne obdelave nazaduje iz mnogih delov Evrope. Prepoznaven že od daleč, saj pogosto poseda na izpostavljenih mestih, bilkah ali vejicah. Še nedavno so ga uvrščali v družino drozgov (Turdidae) s katerimi je v bližnjem sorodstvo. Sicer je aksonomsko dokaj kompleksna vrsta z več prepoznanimi podvrstami, ki jih mnogi obravnavajo na nivoju vrste. Je selivka, ki prezimuje v Afriki, prehanjuje pa se z žuželkami, majhnimi pajki in občasno z drobnimi semeni. Po novejših genetskih izsledkih se evropska in severnoafriška populacija med seboj razlikujeta, zato se evropski prosnik ne obravnava več znotraj vrste S. torquatus.

Samec: prepoznaven po črni glavi in črnem tilniku ter opečno oranžnem oprsju. Ovratnik bel, grlo črno. Kljun je droben, tanek, črn, prav tako je črno tudi oko. Peruti zelo temne, skoraj črne, z razločnim belim pasom na ramenih. Trtica je bela (podv. torquatus), dobro vidno v letu. Rep je temen, skoraj črn. Noge tanke, dokaj dolge, črne.

Samica: po glavi, hrbtu in perutih rjava s temnimi progami (brez črnine!). Ovratnik z zelo malo beline. Po spodnji strani opečno oranžne barve, manj poudarjeno kot pri samcu. Trtica oranžnorjava, progasta.

Gnezdenje in zarod: gnezdilec odprte pokrajine s pestrim mozaikoma habitatov. Gnezdo si uredi na tleh ali nizko v grmičevju in je zgrajeno iz vejic, manjših peres ter mahu. Letno ima 2 zaroda, redko celo 4. Samica znese 5-6 svetlozelenih, rdeče lisastih jajc, ki jih vali sama nekje dobra 2 tedna. Za gnezdomne mladiče skrbita oba starša, ki se speljejo 14.-15. dan po izvalitvi. Mladostni osebki so rjavo obarvani, izrazito progasti, svetlejši na podrepnem delu in z rdečerjavo trtico.

Oglašanje: pogosto na izpostavljenem mestu in je sestavljeno iz kratkih žvižgov "cviit" in nekoliko bolj cvrčeče zvenečih, kratkih "štek-štek". Petje zelo nežno, nekoliko spominja na žgolenje škrjanca, z daljšimi pavzami med krajšimi, melodičnimi sekvencami.

Podobne vrste: repaljščica (Saxicola rubetra) - pogorelček (Phoenicurus phoenicurus).