Družina: prave sove (Strigidae)
Red: sove (Strigiformes)
Razred: ptiči (Aves)
Velikost: 60-75 cm, razpon kril 160-190 cm
Razširjenost: zelo redko
Življenjski prostor: strnjeni mešani gozdovi, skalnata območja in kamnolomi
Ogroženost vrste: vrsta je močno ogrožena
Varstveni status vrste: Natura 2000 vrsta; ogrožena vrsta
Splošno: je največja vrsta sove v Evropi. Velja za prehranskega generalista in oportunista. Pleni zajce in ježe ter ostale sesalce do velikosti mlade srne, pa tudi ptiče kot so srake, vrane, občasno tudi druge sove, kot je npr. mala uharica. Naseljuje celotno Slovenijo, a nikjer ni pogosta, najredkejša je na jugovzhodu in severovzhodu države. Največ gnezdišč je na Krasu s Kraškim robom, v Vipavski dolini, na obrobju Ljubljanskega barja, Posavskem hribovju in v Celjski kotlini. V Sloveniji je močno ogrožena vrsta, katere število upada zaradi pomanjkanja ustreznega življenjskega prostora, zaradi zaraščanja travnikov in intenzifikacije kmetijstva. Močno jo ogroža tudi vznemirjanje na gnezdiščih (predvsem zaradi športnega plezanja) in velika smrtnost na daljnovodih, ogroža jo tudi divji lov in preprodaja z jajci na črnem trgu.
Odrasli osebki: telo je čokato, z debelo, sivorjavo glavo, ki ima velike, temne "ušesne čope" in svetleče, oranžno rumene oči z močno okrepljenimi "obrvmi". Kljun je ukrivljen, krepak in temen, peresa ob kljunu so svetla, zato ustvarjajo bradat videz. Po hrbtu in krilih je temnejše rjavo obarvana s črnimi programi, prsi, trebušna stran in boki so rumenorjavi s temnimi progami. Noge so krepke, a kratke, rumenkaste, z velikimi, temnimi kremplji. Drža telesa je skoraj vedno pokončna, v nevarnosti se široko našopiri in razpre krila v grozeči pozi.
Gnezdenje in zarod: ne gradi gnezda, ampak si ga uredi kar na skalnih policah, razpokah, luknjah in v manjših jamah. Najbolj ji ustrezajo prostori, kjer so skalnate police skrite v gostem gozdu, spodaj pa mejijo na odprto travnato pokrajino. Na zelo gostih gozdnatih območjih si lahko gnezdo uredi tudi na tleh, med koreninami dreves ali pod podrtimi drevesnimi debli. Samica začne marca valiti 2-4 umazano bela jajca, ki jih vali v 3-dnevnih intervalih dober mesec, pri čemer ji ves čas hrano prinaša samec. Mladiči so gosto pokriti z gostim puhom, ki je sprva bel, kasneje postane sivkast. Gnezdo zapustijo po 5. do 6. tednih, še kak mesec za njih še vedno skrbita starša. Včasih zadnje izleženi mladiči ne preživijo, še posebej v času prehrambene stiske.
Oglašanje: pridušen in globok ˝uu-hu˝ samcev je zelo daleč slišen, samice se oglašajo malo višje in bolj hripavo.
Podobne vrste: mala uharica (Asio otus) - močvirska uharica (Asio flammeus) - kozača (Strix uralensis).
