Družina: rilčkarji (Curculionidae: Lixini)
Red: hrošči (Coleoptera)
Razred: žuželke (Insecta)
Velikost: 5-9 mm
Razširjenost: raztreseno do lokalno pogosto
Življenjski prostor: travniki, njive, ruderalne površine, povsod, kjer uspevajo osati
Ogroženost vrste: vrsta ni ogrožena
Varstveni status vrste: noben
Odrasli osebki: telo je črnorjavo, posejano s sivkastimi dlačicami, ki porumenijo zaradi sekretnih izločkov in peloda. Rilček je precej dolg, rahlo upognjen, na zgornji strani brez osrednjega gredlja, na konici rahlo razširjen. Oči so temne, skoraj ploske. Tipalnice so nameščene nekje na sredini rilčka. Oprsje je zvonasto, pri glavi zoženo, grobo in drobno bradavičasto, ob straneh pogosto izraziteje rumeno. Pokrovke so podolgaste, vsaj do sredine z vzporednimi robovi, lokasto usločene na zgornjem delu (ščitek je viden), posejane z vrstami drobnih luknjic, luskice tvorijo neenakomeren šahast vzorec. Noge so krepke, temne, na sprednjih golenih je z notranje strani na koncu dolg trn.
Vrste rodu zavaljenček* (Larinus) so na terenu zelo težavne za prepoznavanje!
Obnašanje in razvoj: odrasli so aktivni nekje od maja do julija in jih navadno opazimo na različnih osatih (Cirsium spp.), bodakih (Carduus spp.) in drugih nebinovkah (Asteraceae), kjer se hranijo s cvetovi in pelodom. Njihove ličinke živijo v koških omenjenih rastlin, kjer se prav tako hranijo s cvetovi in pelodom.
Vrsto so v 90-ih letih 20. stol. zanesli v Kanado in nekatere dele ZDA kot biološko kontrolo pri zatiranju njivskega osata (Cirsium arvense), ki velja v severni Ameriki za izredno invaziven, iz Evrope zanešen plevel. Hrošči so sprva obžirali ciljne rastline, a so kasneje prešli na avtohtone vrste osatov, ki so zaradi tega močno nazadovali. Uspešnost zatiranja njivskega osata s pomočjo zanešene vrste se je tako izjalovila.
Podobne vrste (*neuveljavljeno ime): glavinčev zavaljenček* (Larinus jaceae) - veliki zavaljenček* (Larinus sturnus) - Beckerjev zavaljenček* (Larinus beckeri).
